delacour, virginia angela

virginia a. delacour

bila sem... srečna. pravzaprav sem bila vse svoje življenje srečna, vsaj tako se mi je zdelo. da sem imela vse kar sem želela, sedaj pa ko gledam nazaj, ko vidim kaj ljudje počnejo iz svojega življenja, imam občutek da sem imela premalo merilo za srečo. proti njim se zdi kakor... da sem živela pusto in dolgočasno življenje, vendar takrat je bilo meni všeč. nisem imela staršev, odraščala sem v sirotišnici, vendar v tem nisem videla ničesar slabega, to me ni delalo nesrečno. preprosto sem bila tam, ker sem vedela, da moram biti in da ni druge rešitve in bila srečna s tem, kar mi je bilo v tistem trenutku ponujeno. cenila sem majhne stvari, tisto, kar mi je pač bilo ponujeno in zdelo se mi je, da je bilo dovolj. bila sem preprosto tiho dekle, ki je cenilo majhne stvari in tako je tudi ostalo.

posvojila me je družina in zopet sem občutila svoj način sreče. nisem hodila ven ter se zabavala ali kaj podobnega. pravzaprav tega sploh poznala nisem. bila sem nekdo, ki je rad bral knjige, igrala sem se z mačko, ki je bila pri družini, hodila zgodaj spat, na kratko bila sem otrok, ki bi si ga zaželel vsak starš. tako sem odraščala, naredila gimnazijo z odliko in se vpisala na medicino. tam sem spoznala njega.

"i'll never let them hurt you,"

spominjam se njegovega obraza, tako čudovitega, kakor takrat, ko sem ga prvič ogledala. še vedno se spomnim njegovih kristalno modrih oči in prvič, zares prvič, sem občutila kako je, ko si zaljubljen. kako je, ko ti nekdo glavo povsem zmeša, čutiš metuljčke v trebuhu ter ti kolena zašibijo. in ne vem kako mi je uspelo, vendar dobila sem njegovo pozornost in vse je kazalo na lepo ljubezensko gnezdo. dokler se ni izkazalo, da ima težave. rad je izgubil potrplenje glede ene povsem naključne stvari, bil je prekleto ljubosumen in nič kolikokrat me je tako pretepel, da sem izgubila zavest. vendar nisem mu zamerila. lahko je počel z menoj kar je hotel, saj navsezadnje sem vse to izenačila z srečnimi trenutki. in tako je bilo tudi na nekem potovanju. vzela sem s seboj dve prijateljice. no, ne ravno prijateljice, pravzaprav znanke in on še nekaj prijateljev, toliko da bi preživeli nekaj lepih dni skupaj, sploh pa me je presenetil z zaroko in domnevno naj bi bila tisto noč celo tudi poroka in res sem se pripravila zanjo, čakala sem v tisti beli poročni obleki. vendar pa je moja romantična zgodba šla po zlu. prijatelja sta izginila, on je pobesnel, ker je vse padlo v vodo in ne vem kako, vendar naenkrat sem bila kriva jaz. češ da se nisem hotela poročiti ali kaj podobnega in sem ju odstranila, čeprav je bilo znano, da nisem mogla nikomur, še muhi ne storiti žalega. vendar rekel je, da bom plačala. in to je tudi naredil. z enim elegantnim gibom mi je prerezal grlo in niti nisem se zavedala kaj se dogaja, le naenkrat sem stala poleg postelje ter opazovala kaj se dogaja. preprosto... nisem mogla dojeti kaj se dogaja. in potem sem še slišala hihitanje prijateljic kar je bilo najbrž najhujše, vendar so nato čudežno potihnile. morda je v svojem besu tudi njiju pokončal kakor mene. in veste kaj? nisem jezna, ker mi je to naredil. saj ni bil sam kriv, da je bil takšen, morda me je skrivoma ljubil. od tistega dne, tavam po mestu ter išče... nekaj. ne vem kaj. redko govorim z ljudmi, zaprta sem vase in raje jih le opazujem, bolje mi je, če me ne vidijo, saj včasih imam občutek, da se me bojijo. da je na meni še vedno kri iz tistega večera, čeprav je ne vidim. morda je bolje, da sem nevidna- celo življenje sem bila in prav je, da sem tudi sedaj.

"can you stake my heart?"

hello lovely person who is reading this, sem klavdija in v vsem skupaj sem že... huh, dosti časa.(: in da ne bom še tu dolgovlačila- virginia is curently my only love and i just can't wait to start! ^^