dining room

Naslov sporočila: Re: dining room Sob Apr 20, 2013 5:46 pm

tag, regina love

če se je konstantno spraševal, kaj bi mogel zdaj početi njegov sin ali če je dobro, da tu in tam pozabi nanj, bi se mu najverjetneje tako ali tako zmešalo že davno. njihovo življenje je bilo - milo rečeno - naporno. ni se znal obnašati, kot bi se okrog žene moral in ni vedel, če je v njej vsaj še kanček tiste ljubezni, ki jo je nekoč čutila do njega. tišina, ki je napolnila njuno razmerje, je bila nenavadna in boleča in kljub temu.. kljub temu ni imel namena odkorakati. všeč mu je bilo, da je bila še vedno tukaj, četudi vsa sovražno nastrojena, četudi depresivna, četudi nezadovoljna. bolje je bilo, kot bi bilo, če bi po smrti hanne svoji življenji preživela ločeno. potrebovala sta se, naj je bilo njuno skupno življenje še tako naporno. ona, on, dallas - naj so bili tako disfunkcionalni, tako nesrečni, njihovo življenje bi bilo veliko hujše, če bi bili zdaj vsak na svojem. zase je vedel, da ne bi preživel, če bi zdaj, po smrti brata, ostal popolnoma sam.

"prinesel sem ti tiste tablete, ki si jih hotela," je dejal, ko je na mizo odložil stekleno posodo s solato. kako.. monotono je bilo njuno življenje. vsakič znova se je vrnil iz službe okoli tretje ure, ona je brala ali gledala televizijo, on se je za nekaj časa zaprl v salon in razmišljal o svojih primerih ali o njej in o tem, kako pogreša iskrico v njenem očesu, ali pa je preprosto še sam kaj bral ali reševal kakšne dolgočasne križanke. potem sta se znova srečala v kuhinji; kosilo, naročeno ali doma narejeno, sta vedno znova položila v drage posode, da je izgledalo, kot da še vedno živita svoje bogato življenje. morda sta bila še vedno premožna, a samo v materialnem pomenu. psihično sta bila oba popolnoma revna, popolnoma izmozgana, popolnoma izgubljena. nato sta posode znosila v jedilnico, jih lično uredila po mizi, nato sta sedla vsak na svoj konec. v tišini sta obedovala, le tu in tam sta spregovorila med seboj, povedati si nista imela veliko. "lekarnar mi je rekel, da ti jih je zdravnica prekinila, zato sem jih vzel nase," je pojasnil, ob čemer je ujel njen pogled. zdravnica je z razlogom prekinila njeno zdravljenje s temi tabletami, očitno je bilo, da so imele namreč neprijetne stranske učinke; regina marsikdaj ni mogla zaspati, od utrujenosti pa je postajala toliko bolj razdražljiva.

bolje je bilo, če sta s temi tabletami prenehala postopoma; nevarno je bilo, kar takole prekiniti tako kompleksno zdravljenje. "ampak hotel sem ti predlagati.." je začel, ko se je sprehodil do visoke lesene omare, v kateri so počivale vinske buteljke. ob vsaki večerji sta pila - nič čudnega, sicer bi bila večerja nevzdržna. zadnja steklenica je bila izpraznjena, zato je sklenil, da bo vzel novo. "hotel sem ti predlagati neke nove. vzorec sem prinesel s seboj, v salonu ga imam," je kratko pojasnil, nato pa v roki zavrtel steklenico roseja, da bi si ogledal, kateri letnik je imel v roki. hm, ne. no, mogoče, ampak samo mogoče. "rdeče, belo..?" se je pozanimal, ko se je obrnil k njej in vnovič ujel njen pogled. o bog, še zdaj je bila toliko lepa, kot je bila nekdaj.

Naslov sporočila: Re: dining room Sob Apr 20, 2013 8:27 pm

tagged for her husban, cillian
p.s. i want you to know i really feel sorry for him. she can be real bitch.

njene oči so bile nemo zazrte v zaslon televizorja. tako je bilo namreč že od vsega jutra, ko je vstala. noči so bile zanjo težke. učinki zdravil so delovali napak, zato je le s težka zatisnila oko in si odpočila. dnevi so se vlekli kot sam polž, tako da ni bilo čudno če se ji je sem in tja popolnoma odpeljalo. bila je naveličana sama sebe in bila je naveličala ljudi okoli sebe. sosedje so se sem in tja primajali na obisk in potem je vsak zavzel svojo vlogo srečnega človeka in so se kako uro ali dve pretvarjali, da je njihovo življenje idilično, med tem ko je po njihovem odhodu zopet padla v tisto panično depresijo ob kateri je bila že tako obupana, da si je že hotela soditi. nenazadnje je bila to skorajda edina možnost, da bi bila zopet ob hanni. svet ni bil pravičen. vzel ji je njeno malo punčico, ki si jo je tako dolgo želela. a vsega pač ni morala imeti. njene oči so bile zaspane in spodaj so se vili debeli kolobarji, ki so bili posledica nespečnosti. na sebi je imela rožasto obleko, ki je pripadala njeni materi. še sama ni vedela zakaj je bila tako obsedena z njenimi rečmi, a po njeni smrti je shranila vsak košček oblačil ki ji je pripadal, misleč da bi celo lahko bila podobna njej. vsa ta obsedenost, da bi bila perfektna mati, kljub temu da je sovražila lastnega sina. res, sovražila ga je. ni bilo pravično, da je njena mala hanna ležala pokopana na njihovem zasebnem pokopališču, med tem ko je bil dallas popolnoma živ in zdrav. bilo je tako... kruto, realno in nepravično. včasih si je želel, da se niti ne bi rodil. tako se ji po glavi ne bi motale misli, da bi ga lahko ubila med spanjem ali pa ga zaklala z nožem, ko bi to najmanj pričakoval. takšna mati je pač bila. ne prav dobra nenazadnje.

možev prihod domov okoli četrte ure je bila zanjo že neznansko dolgočasna rutina. najbolj trapasto se ji je zdelo to, da se je trudil za njun zakon, kljub temu da sta oba vedela, da se naokrog kurbari s svojimi pacientkami. ironično je bilo to, da mu tega sploh ni zamerila. morda je bil tako vsaj nekdo v tem bolečem zakonu srečen. resnici navkljub je minilo že skoraj osem let odkar si jo je vzel, odkar je nazadnje prodrl vanjo in ji dal občutek, da jo ima res rad. globoko v sebi je morda celo sama čutila tista čustva, ki bi jim nekoč rekla ljubezen, danes pa... prijateljstvo morda. ni bila povsem prepričana ali ga je sploh lahko še ogovorila. vsaka določena beseda je bila kot nož v hrbet. gnusilo se ji je, kako jo je opazoval ko je na krožnike nalagala hrano, ko se je vsako jutro znova in znova tuširala in se je on pred ogledalom bril zraven pa jo v odsevu ogledala skrivoma opazoval. takrat so v njej vrela čustva, želela ga je poškodovati, hkrati pa bi se mu najraje zjokala na ramenu in upala, da jo bo vsaj on razumel. le katera mati je sovražila lastnega sina? le katera mati bi ubila lastno hčerko in se tega niti ne bi spominjala?

"ne zanimajo me tablete, cillian," je hladnokrvno odgovorila in pogled preusmeril v bleščeče bel krožnik, ki ga je dopoldneve zloščila. hrana se je zdela popolnoma brez okusa in makaroni so bili zdaleč premalo kuhani, a tišina ki je vladala med njima se nad tem ni pritoževala. ni bila ravno dobra v kuhanji in depresija ji je težko pripomogla k izboljšanju. če bi živela sama bi se najbrž že izstradala, tako malo apetita je imela. koščke je požirala s težavo in edino vino ji je pripomoglo k tem, da se je obdržala po konci. ob njegovem nepojmljivem blebetanju je samo molčala in pri tem stisnila pesti, da se ji je vilica, ki jo je držala v roki, zarila v meso. imelo jo je da bi mu nekaj zatlačila v usta in bi že enkrat utihnil. njegov skrben odnos do nje je bil vsekakor odveč."utihni," je rezko zaječala in pri tem zaprla oči in glasno pogoltnila košček mesa, ki ga je zadrževala v ustih. kaj ji je bilo mar za tablete? dobesedno obseden je bil s tem, ko je upal da jo bodo ozdravile. bila je zafukana in niti največji čudež je ni mogel ozdraviti tega. morda pa je bil on tisti s katerim je bilo nekaj narobe. trudil se je in trudil a prišel ni nikamor. zakaj ni mogel preprosto obupati? zakaj ni mogel preprosto zahtevati ločitve? namenila mu je hladen pogled nato pa ošinila rdeče vino in upala da je dojel namig. ni dolgo zrl v boteljko vina, ko se je urno zasukal in sedel nazaj na stol poleg nje. njegova bližina jo je spravljala iz tira in imela je utesnjujoč občutek, kot da se bo zdaj zdaj vrgel nanjo. "premišljevala sem," je tiho zamomljala, skoraj prepričana, da je ni slišal. želela se je vrniti v igralske vode. vedela je kam jo bo ta pogovor pripeljal, a želela je poskusiti.

Naslov sporočila: Re: dining room Pon Apr 22, 2013 2:50 pm

tag, regina love

pogoltnil je slino, ko mu je povedala, da ga nima namena poslušati; ko mu je povedala, da je niti slučajno ne zanima, kaj ji ima za povedati. kaj ji ima njen mož povedati. grozljivo je bilo videti, kako malo ji je pravzaprav pomenil, četudi se je tako trudil, da bi ga morda lahko nekoč znova vzljubila. seveda je ni imel namena zapustiti, dokler je verjel, da obstaja upanje. in za njo.. vedno bo upal. hannina smrt je bila za oba udarec naravnost v srce in čeprav tega ni priznala prav pogosto, je vedel, da trpi bolj, kot je bila pripravljena pokazati. vedel je, da verjame, da ne bo nikoli več srečna in vedel je, da je nekje v sebi razumela, kaj je pravzaprav storila. a prav tako je vedel, da krivda ni bila njegova, pa vseeno ni mogel kaj, da se ne bi tolkel po prsih vsakič, ko je samo pomislil na majhno deklico, ki bi zdaj morala prav živahno hiteti gor in dol po hiši in prekipevati od življenja. namesto tega je dobila svoj grob na pokopališču v njihovem starem mestu, on, njegova žena, pa tudi njegov sin, pa so dobili velikansko luknjo v svoja zlomljena srca. "prav," je ponižno prikimal, ko ga je zabila že drugič, tokrat tako, da mu je zapovedala, naj zapre svoja usta. ni ga hotela poslušati. prav ničesar ji ni pomenil. bilo je skoraj dihjemajoče, tako boleče, tako iskreno..

zavzdihnil je in segel po steklenici rdečega. ubogljivo, kot kak preklet cucek, je zavrtel zamašek, da se je steklenica odprla, nato pa pristopil k svoji ženi in v njen visok kozarec natočil dobro mero alkohola, nato pa se sprehodil do svojega sedeža in s svojim kozarcem storil enako. pogled mu je preko mize ušel proti njej. zdelo se je, da mu ima kaj povedati, a zaenkrat je še molčala. sedel je na svoj stol, iztegnil roko in do sebe prenesel skledo z zrezki, nato pa enega naložil na svoj brezhibno bel krožnik. posodo je vrnil na originalno mesto, da bi zdaj do njega imela dostop še ona, čeprav ni vedel, koliko je zares imela namen jesti. apetita zadnji čas tako ali tako ni imela.

zdaj je segel po skledi s krompirjem in se s prsti oprijel žlice, namenjene, da si z njo uredi svojo porcijo. pogled je povzdignil, ko je pričela govoriti. veliko bolj milo, kot je to storila prej. "o čem?" se je pozanimal z nežnim nasmeškom na obrazu. razumeti je morala, da jo podpira in da jo ljubi, da je pripravljen zanjo storiti karkoli in da tudi bo storil karkoli bo potrebno, da bo znova v njeno življenje vrnil vsaj kanček nekdanje sreče. še to skledo je vrnil na svoje mesto, nato pa je, kot da bi v kotičku misli vendarle slutil, da bi znal pogovor teči v napačno smer, s prsti oklenil svoj kozarec z vinom in ga ponesel k ustom. naredil je kratek požirek, med katerim pogleda niti za en samcast trenutek ni odmaknil od rjavolase lepotice.

Naslov sporočila: Re: dining room Čet Apr 25, 2013 2:11 pm

tagged for her husban, cillian
p.s. pm, pm, pm! :3

predno sta se poročila si je njun zakonski stan predstavljala popolnoma drugače. bila je mlada, morda celo nekoliko več navezana na idejo, da bi lahko pozabila na materino smrt in bi bilo s tem njeno življenje vsaj nekoliko lepše. nekaj časa ji je celo uspelo uresničevati to idejo, potem pa je zbolela za poporodno depresijo, ki je bila morda celo kaj drugega. vzroka za to, da je želela ubiti lastno hči pač ni poznala in morda je bil to tisti trn v peti. nihče ni vedel kako naj ji pomaga, kaj naj ji reče in kako naj se sploh obnaša v njeni družbi. lastni menedžer, s katerim je bila nekoč v resnično dobrih odnosih jo je pustil na cedilu, ker je bila nezmožna dela. prijatelji so se je izogibali in vedno našli kake izgovore, da se niso več srečevali. resnici navkljub ji je tako tudi ustrezalo. lahko se je zaprla v svoj svet in lahko je pozabila na to, da ni več tako popularna kot je bila. časi v filmski industriji so bili mimo in ostala je sama. z dolgočasnim možem ob sebi. njeno dihanje je bilo podobno tihemu ihtenju ob katerem so se vili cvileči izdihi, vdihi in nato spet vdihi. med njima je vladala smrtna tišina in vse kar je lahko slišala je bilo prežvekovanje, ki je prihajalo iz njegovih ust.
sovražila je vsak zrak, ki ga je spravil iz svojih ust in sovražila je njegov po milostljiv pogled. sovražila je to, da ga je vedno tako skrbelo zanj in sovražila je to, da jo je občudoval tako kot pred leti, ko sta stopala pred oltar. ljubil jo je. resnično jo je imel rad, a je še vedno natepaval njegove pacientke, kar je bilo še nekoliko slabše. "o meni," je resno dejala, nato pa s kotičkom jezika obliznila spodnji del ustnice na katerem je bil še vedno košček krompirja in ga nato z jezikom ponesla v usta. ni bilo kaj prida kosilo, a že davno je zaključila z dobrimi obroki in raznimi novimi recepti, ki jih je izvajala na svojih dveh moških. cillian je njeno kuho od nekdaj precej dobro prenašal, med tem ko se je dallas kot otrok vedno grozno pačil in se pritoževal nad tem, da je zelenjava zanič. v osmih letih, odkar je hanna odšla s tega sveta, se ji je zdelo vse bolj ali manj zastonj. "rada bi šla nazaj na oder," je končno le izdavila pri tem pa nemočno zrla v njegov obraz kot bi tekmovala kdo bo hitreje umaknil pogled. to je bilo prvič, da ga je v celotnem večeru zares pogledala. njegov obraz je bil videti upadel, morda utrujen od neprestanega boja z lastnim življenjem. "vem kaj boš dejal, ampak me ne zanima, cillian," je hitro vskočila v besedo še predno bi lahko karkoli dejal. ni se imela namena prepirati z njim. naj si misli kar hoče, sama je vedela da je bila pripravljena. minilo je osem let. osem resnično dolgih in dolgočasnih let, ki jih je preživljala v hiši. nič izletov in nič počitnic. samo dolgočasna hiša, v kateri se ji je zdelo da sliši glasove in se luči ugašajo same od sebe. seveda bi lahko pod to krivila lastno utrujenost in tablete, a kaj ko se je štedilnik prižigal sam od sebe in so se vrata, ki so bila zaklenjena, kar naenkrat odklenila. ne, ni bila zmešana! "cillian, dovolj imam tega sranja. dovolj dolgo sem bila doma in nočem preostanek življenja preživeti v tej ušivi hiši. hočem nazaj na oder, hočem kaj narediti sama iz sebe," njene besede so bile rahlo skrhane, glas se ji je lomil in teže solz so naraščale. tako hudičevo se mu je želela odpreti. želela mu je zaupati in želela se mu je zjokati v naročju. a stvari so bile drugačne kot nekoč. nista si bila več tako blizu. z rokami se je oprijela kozarca rdečega vina in naredil dolg požirek, da ji je pijača osvežila grlo. vino je bila že stara klasika, ki sta ga pila ob vsaki jedi. včasih je bilo to rdeče, včasih belo, odvisno od njenega počutja in njene dobre volje. nekaj časa je opazovala krožnik napolnjen z krvavo rdečimi zrezki, da se ji je želodec skoraj da ne obrnil, nato pa skledo porinila nazaj k njemu in mu namenila hladen pogled. "mesa ne jem že nekaj let," in apetita ji je zmanjkovalo tako, da je v letu dni izgubila skoraj pet kil. dovolj je imela takšnega življenja. ni nameravala biti sužnja časa, vsaj ne v tej hiši.

» dining room
» dining room
» dining room
» dining room
» dining room