blue brick cafe

Naslov sporočila: Re: blue brick cafe Pon Apr 22, 2013 12:36 pm

for gorgeous lizzy, time to start this awkwardness !
blue brick cafe 13

le kako se ne bi mogla spomniti in zapomniti, kdo je bila elizabeth moore. visoka vitka postava, popolni svetli lasje in zmeraj tisti lesk življenja v očeh, ki ga je bilo mogoče opaziti le v njej. pa vendar, je tokrat izgledalo, kot da jo prav ta lesketajoča iskrica počasi zapušča. res je bilo, da sta bili prijateljici. dejstvo je bilo tudi, da sta se razumeli naravnost enkratno in za trenutek se je zazdelo, kot da je bila prav lizzy tista, ki je morrigan počasi, a vztrajno vlekla nazaj iz njene norosti v stanje, ko je bila kolikor toliko normalna za ostale člane družbe. zmeraj se je lahko sprostila ob njej. zmeraj ji je lahko povedala naravnost vse in nikoli se ji ni bilo potrebno bati, da bi jo sodila ne glede na to, da je bila nekoliko posebna.

kako sta se spoznali, je bila uganka tako za eno, kot tudi za drugo. bilo je eno izmed tistih prijateljstev, ki se je razcvetelo že takoj po spoznanstvu in nikakor nisi mogel določiti tistega dogodka, ki ju je najbolj zbližal. tako je zmeraj čutila, ko je prijateljevala z elizabeth. vendar je tukaj verjetno najbolje poudariti, da je tako bilo. sedaj, je bilo bolj ali manj zelo drugače. in kdaj se je vse skupaj obrnilo proti njima in z enim samim zamahom uničila vse, kar sta imeli več kot tistih šest let? pravijo, da je ljubezen nevarno orožje in da lahko zaslepi še tako zelo prizemljeno osebo. no, v tem primeru ni bilo nič drugega, kot ravno to.

če bi morrigan vedela, kaj je tista prava ljubezen v svoji nedolžni norosti, bi se takrat verjetno zadržala in se izvlekla brez tega, da je bila na koncu preprosto strta. vendar se je čutila dolžno, svojo prijateljico posvariti, ji povedati, da se ji zdi, da nekaj prav na tem fantu, v katerega se je zagledala, ni bilo prav. lahko bi pričakovala oster odziv, ki ga je dobila nazaj. moški je bil resnično čeden, kar si je seveda morala tudi sama bolj ali manj priznati in to je priznala tudi njej. morda jo je ravno to potunkalo tako zelo globoko, da je izgubila svojo prijateljico, za katero jo je tako zelo skrbelo in katere življenje je bilo tako zelo drago. in tisti dan, tista poročna noč, je bilo zadnjič, ko sta se videli. a zakaj je sedaj, prav v kavarni, kjer sta skupaj prebijali največ časa lahko videla osebo, ki ji je bila na las podobna. ali je bilo za vse skupaj krivo sonce, ki je sijalo skozi šipe in se nato zlilo skupaj z njenimi očmi? morda pa je bila to res ona in bil je že skrajni čas, da se končno zopet pogovorita? so ju zvezde ravno zaradi tega zopet združile? karkoli je že bilo, morrigan se je odločila poizkusiti - zgubiti tako ali tako ni imela ničesar.

stopila je skozi vrata, ki so zažvenketala ob vsakem prihodu ali odhodu novega obiskovalca in brez da bi dvakrat pomislila, prisedla k dekletu, ki je delovalo nekoliko zamišljeno. bilo je prvič, ko ni vedela, kako naj bi začela pogovor. prvič, ko tudi njena brezbrižna narava na vse skupaj ni imela učinka. videlo se je, da ji je bilo mar. videlo se ji je, da si želi pogovora. vendar besede kar niso in niso želele priti na plan. in ko je že mislila, da bi bilo bolje, da bi le vstala in se odpravila ven, proč od nje, se je slišala spregovoriti “še zmeraj zahajaš sem?”. odrezavo, prav nič podobno njej sami. ojej, mogoče pa vse skupaj ni bila ravno najboljša ideja.

» cooper's cafe