dobrodošli na forumu forever trapped! forum je role play z nadnaravno tematiko; je necenzuriran, najnižja pričakovana meja za post pa je 300 besed. dogajalni prostor je mesto suffolk v virginiji v letu 2013.
prosimo, da se registrirate z imenom in priimkom izbranega lika - vse naj bo v malih črkah. ponujamo vam nabor canon likov, dobrodošli pa so seveda tudi originalni.
|
rosemary
infinity
eustace |
skin foruma je po predlogi ruby iz ptb preuredila rosemary. rosemary je prav tako uredila celotno forumsko grafiko. zasnova je originalno delo administracije. vsi izdelki na forumu pripadajo njihovim avtorjem in jih je brez dovoljenja prepovedano kopirati in predstavljati za lastne. ničesar vam ne bomo mogli narediti, če se boste odločili delovati proti temu pravilu, zagotovo pa vas bomo vsi v glavi označili za hudobno osebo in vas nikoli ne bomo povabili na kavo.
|
| | washington park | |
| | Avtor | Sporočilo |
---|
infinity the godess
Posts : 82 Reputation : 0 Join date : 11/03/2013 Age : 25
| Naslov sporočila: washington park Sre Mar 13, 2013 2:28 pm | |
| | |
| | | florence aschwin -- ex student
Posts : 9 Reputation : 1 Join date : 21/04/2013
| Naslov sporočila: Re: washington park Ned Apr 21, 2013 2:52 pm | |
| this was written for morrigan & here is around 335 words. so sorry for being late (:
flo se je zopet mučila z enimi in istimi dvomi - to je bil eden od večerov, ko jo je on brez spremstva pustil na sprehod po mestu. taki večeri so bili redki, toda on je vedel, da ji gre počasi na živce in tako se je umaknil. ko je stopila na svež zrak, je pogledala na svojo kožo in kako se je še bolj pobelila zaradi mraza. zavzdihnila je - biti duh je očitno pomenilo biti hitro opažen. med sprehodom je šla preko hiše, kjer je živela pred smrtjo - iz nje se je zaslišal smeh otrok. flo se ni spomnila veliko posebnosti iz prejšnjega življenja, toda vedela je, da je imela tri leta starejšo sestro, ki je bila noseča, ko se je ona ubila. torej so morali zdaj po hiši skakati njeni pravnuki. enkrat se moram predstaviti, je pomislila ter pogledala proti terasi, na kateri je sedela ženska, izredno podobna njeni sestri. svetlolaska se je nasmehnila ter pomislila, kako bi bilo, ko bi lahko vstopila v hišo. nad dvojnim stopniščem je menda še vedno visel njen potret, ki so ga dali naslikati za njen osemnajsti rojstni dan. dan, ko je umrla. zavila je z očmi ter se odpravila naprej, proti parku, kjer se je vedno sprostila. tokrat je, namesto da bi postala nevidna, ostala v vidnem stanju ter že skoraj sedla na klopco, ko je zagledala nekoga, ki ji je bil zelo znan. brez sramežljivosti se je napotila proti dekletu. ni se ji nekam zdelo, da bi bila duh, toda nikoli nisi moral vedeti. "oprosti," je dejala. "se morda poznave?" od kje bi ona lahko poznala to dekle? odkar je bila duh, je bil njen spomin popolen - spomnila se je lahko prav vsake podrobnosti ali obraza, da ne govorimo o podatkih. nekaj ji je govorilo, da to dekle pozna iz prejšnjega življenja - in, saj veste, ta možnost ni bila izključena.
| |
| | | morrigan dwyer -- ex astrophysics student
Posts : 20 Reputation : 2 Join date : 18/04/2013
| Naslov sporočila: Re: washington park Pon Apr 22, 2013 11:54 am | |
| for beautiful florence, don't worry about being late, i know how it is :3tisti večer se ji je zdelo, da jo stene porušene vile, ki je bila oblita z naravo, zadušujejo. in kaj naredi kdorkoli, ki se počuti nekje nekoliko utesnjeno? odpravi se drugam, nekam kamor ponavadi ne zahaja pogosto. no, vsaj tako je mislila. bilo je jasno, a hladno, vendar je to nikakor ni motilo. mraz ali vročina, dež ali sneg, naj je bilo karkoli, zanjo sedaj ni bilo pomembno. že več kot dvajset let se ni zmenila za to, kakšno je bilo zunaj vreme, ali pa, ali jo bo zeblo, če gre pozimi ven brez plašča. čeprav, če bi navzven pogledali dawesovo vilo, bi verjetno verjeli, da znotraj pozimi ni čisto nič drugače, kot zunaj. morda malce manj snežne podlage, a saj je bilo - bolj ali manj, vseeno.
takoj, ko je stopila ven iz ruševin njenega doma, se je zazrla v jasno nebo, posuto z zvezdami. nasmeh je razjasnil njen bledolični obraz in tako kot zmeraj se je, brez da bi se zmenila za kateregakoli mimoidočega mladostnika, ki je bil ob takšni uri že napol pijan in se je pogovarjal sam s seboj oziroma z kakšnim izmed grafitiranih zidov, napotila v čisto naključno smer, brez prave vednosti, kam hoče priti. meje mesta bi jo tako ali tako ustavile in takrat bi vedela, da mora spremeniti svojo smer nekam drugam. vendar tokrat je bila v osrčju mesta in dvomila je, da bi prišla do meja kadarkoli blizu - čeprav zadnjič, ko je naredila nekaj takšnega, je prišla do meje v približno dvajsetih minutah. ali pa se je le njej zdelo, da je hodila tako zelo hitro.
ko se je približala zvečer zapuščenemu parku, je lahko opazila mlado mamico, ki je ob pogledu nanjo močno prijela za roke oba otroka, ki sta se ravno prej igrala na bližnjem travniku. medtem ko je bila mama vsa nervozna, sta se ji tako mali deček, kot tudi deklica, nasmehnila, ko so šli mimo nje. nasmehnila se je nazaj - ni bilo to tisto, kar naj bi storila v takšni situaciji? bilo je že pozno, kaj so počeli zunaj ob takšnem času, je bila zanjo neznanka. še eno izmed vprašanj, ki se ji je pojavilo v glavi je bilo ali je res izgledala tako zelo strašno? res je bilo, da je imela nadnaravno belo polt, ampak... ko je končno prišla na sredino travnika, kjer sta se ravno prej igrala otroka se je za nekaj trenutkov ustavila, ter si zopet ogledala zvezdnato nebo, skozi katerega je švignil utrinek in skoraj bi preslišala besede dekleta, ki se je znašla pred njo z izjemno nenavadnim in direktnim vprašanjem.
“ali je res, da zvezdni utrinki izpolnjujejo želje?” je vprašala po nekaj minutah tišine, bez da bi se zmenila za dekletovo direktnost “ali misliš, če bi si nečesa res močno močno želela, bi se mi to tudi uresničilo?” sklonila se je do tal, in iz travnika utrgala majhno cvetlico, ki je naznanjala prihod pomladi - a kaj, ko ji to ni pomenilo prav nič. zopet se je dvignila in se zazrla v svetlolasko pred njo, ter ji nato z roko ponudila cvetlico “roža zate, flo,” se je nasmehnila “čisto se poda tvojemu imenu, kajne? misliš, da obstaja kaj takega, kar bi se podalo mojemu? na petah se je zavrtela in ji obrnila hrbet, še zmeraj z nasmeškom na obrazu. “pogrešala sem te, veš.” je naposled pripomnila, skozi travnik pa je zapihala sapica spomladanskega vetra, ki se je poigravala z lasmi tako ene, kot tudi druge. | |
| | | Sponsored content
| Naslov sporočila: Re: washington park | |
| |
| | | | washington park | |
|
| Permissions in this forum: | Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
| |
| |
| |