salon

Naslov sporočila: Re: salon Ned Apr 21, 2013 8:08 pm

cillian love

prijetno hladno dlan si je prislonil na čelo in si ga nekoliko zmasiral. to je pomenilo konec pisanja, vedno je bilo tako – preprost gib, ki je nakazoval izčrpane zaloge inspiracije. žalostilo ga je. kot vedno. če bi bilo po njegovem, bi bil cele dneve zaprt v svoji sobi s prenosnikom – katerega tipke bi bile najbrž že povsem zlizane – pred sabo. obkrožale so ga police s knjigami, od katerih je vel njemu tako domač vonj po papirju in usnju, nekaj najlepšega, kar lahko doživiš. tu bi lahko preživel celotno življenje, pa sploh ne bi opazil, da čas teče naprej in se letni časi menjavajo. soba je bila nazadnje tudi dovolj oddaljena od drugih prostorov v hiši, da je bilo konstantno dretje staršev zadušeno, skorajda neslišno. kako lepo bi bilo tukaj preživeti preostanek življenja.

končno je resno razmislil o (ne)produktivnosti sedenja na stolu in buljenja v zrak, ter se počasi zganil. uspelo se mu je dvigniti do mize in se namrščeno zazreti v popisane liste pred sabo, ki mu v tistem kratkem trenutku niso pomenili nič. dokler je imel z zgodbo stik, jo ustvarjal in razvijal naprej, je bila njegova. dihal je zrak, ki so ga dihali liki, prevevala so ga njihova čustva in prizadele so ga stvari, ki jih je napisala njegova lastna roka. toda ko je zaprl pisalo in ga odložil na mizo pred sabo, je povezava zbledela in na zgodbo je gledal kot na izdelek, poln napak in nesporazumov. odkrival je na tisoče stvari, ki bi jih lahko izboljšal, na stotine čudnih stavkov, ki bi jih lahko zapisal drugače. to je vedno počel sam, čeprav se je zavedal, da bo prej ali slej potreboval objektivno kritiko. mnenje nekoga, ki bo liste bral prvič v življenju in se mu ne bo niti sanjalo, kakšen bo razvoj dogodkov v naslednjem odstavku. za to bi lahko izbral dobesedno kogarkoli, ker je mape zelo dobro skrival pred neželenimi bralci, kljub temu da je za njegovo strast do pisanja vedelo precej ljudi. kakorkoli, najbližji mu je bil trenutno… oh, cillian.

v običajnih okoliščinah bi si misel na to v roku nekaj stotink povsem izbil iz glave, toda tisti dan je bil neobičajno dobre volje. pripravljen verjeti, da bo oče vse skupaj sprejel z norenjem v strogih mejah normale, da bo morda celo… navdušen? ne. morda se mu bo zdelo kvečjemu sprejemljivo, toda najpomembneje je bilo, da se je po vsem tem času odločil za ta korak. ker si je drznil upati. s šopom listov se je sprehodil po hiši in očeta nazadnje našel v salonu. morda le ni vse tako kritično. upanje. »oče,« mu je nekoliko togo pokimal in se ustavil poleg fotelja, na katerem je sedel. »razmišljal sem, če bi bil mogoče pri volji za branje odlomka iz moje zgodbe? nujno potrebujem… hm, objektivno mnenje.« uspelo se mu je narahlo nasmehniti in pomolil mu je liste pod nos.

Naslov sporočila: Re: salon Pon Apr 22, 2013 4:35 pm

tag, dallas love

večkrat je že preložil papirje iz enega kupa na drugega in spet nazaj, večkrat prebral zapisnike pogovorov s svojim pacientom, večkrat v glavi preletel vse simptome. večkrat zavzdihnil; vsakič znova ugotovil, da nima pojma, s čim ima pravzaprav opravka. imel je ekstremno slab dan, ki se je začel - in nadaljeval - s prepiri med njim in njegovo ženo in tisto, kar mu je sedaj najbolj manjkalo, je bila koncentracija. misli so mu begale kot ponorele in iskreno je komaj sledil stavkom, zapisanim pred njihovimi očmi. vse besede so se zdele enake. že tretjič je načel isto alinejo, ko so se vrata salona previdno odprla. povzdignil je pogled in se iz oči v oči srečal s svojim sinom. s sinom, ki ga je močno razočaral, kakor je najbrž tudi on sam razočaral njega. družina je bila polna takih in drugačnih padcev; za večino je bil besen na samega sebe, da jih je dovolil. "dallas," mu je resnobno prikimal in mu pomignil, naj se mu fant pridruži. papirje je odložil na svojo pisalno mizo.

"tvoje zgodbe?" je resnobno povzdignil obrvi, ko je sin postavil to precej nemogočo zahtevo. da, cillian je znal biti objektiven, takšen odnos mu ni bil tuj, zlasti ne zato, ker je vedel, da je takšno njegovo delo. da je moral na svakogar gledati z dobro mero objektivizma; le da je bilo to pri njegovih dveh družinskih članih pogosto težko, morda celo nemogoče. "objektivno mnenje glede tvoje zgodbe.." je znova resnobno ponovil, ko mu je sin potisnil v roke kup papirjev, na katere je preložil pogled. ni bil prepričan, kaj njegov sin pravzaprav ustvarja, vseeno pa je vedel, da ni delal tistega, kar bi moral - študija, torej. prekleto, z veseljem bi sprejel sinovo pisateljsko kariero, če bi se po liniji najmanjšega odpora lotil vsaj študija literature! namesto tega pa je raje iz rok izpustil vse stike s primerno izobrazbo in se šel zavoženega umetnika. in to je bil odnos, s katerim je sprejemal njegovo delo. tudi če bi bilo dobro.. bi bilo zanj slabo. "prav," je prikimal in počasi pričel brati, pričakujoč, da bo sin prej ali slej sedel na udobno zofo ob steni.

po nekaj stavkih se je ideja zgodbe jasno izoblikovala v njegovi glavi. jedrnat slog. slaba karakterizacija. nekaj je menda vendarle vedel o literaturi, prekleto, in to, kar je prebiral, je bila slaba literatura. na njegovem obrazu se je izrisalo jasno razočaranje, pomešano s kančkom jeze, ko je po dveh paragrafih znova povzdignil pogled. "tole.. to je to, kar cele dneve počneš?" je strogo povzdignil obrvi. tole sranje? počasi se je postavil na noge, med tem ko je liste nič kaj nežno odložil na svojo mizo. "dallas, tole je.. eno veliko nakladanje." ostajal je približno miren, čeprav se je nejevolja risala na njegovem obrazu z velikim rdečim klicajem. hotel je iskreno mnenje, dobil ga bo. "slog je odsekan, najstniško jezen, liki so nedodelani, tvoje pisanje je popolnoma površno.. zgodba je popolnoma predvidljiva! replike so predvidljive, stavek za stavkom ti bi znal recitirati, če bi slišal samo prvega!" tole je torej ustvarjal njegov sin. navadno sranje.

» salon